Napeta sedanjost: novo osmišljanje vojne infrastrukture

Z oskarjem nagrajeni film Nikogaršnja zemlja (2001) režiserja Danisa Tanovića med dogajanjem, umeščenim v sredino vojne v Bosni in Hercegovini, v leto 1994, vključuje prizor dveh bosanskih vojakov v strelskem jarku. Med čakanjem na prvi bojni liniji v neposredni bližini bosanskih Srbov vojaka tiho preganjata čas, eden straži, drugi bere časopis. Nenadoma tisti, ki bere časopis, ogorčeno zavpije: 'Ojoj!', in drugi ga vpraša: 'Kaj pa je?'. Ne da bi dvignil pogled od časopisa, mu prvi odgovori: 'Videti moraš, kakšno sranje se dogaja v Ruandi!'. S črnim humorjem prežet prizor lepo povzame enega izmed mnogih etičnih paradoksov vojne: sposobnost empatije ob trpljenju drugega, medtem ko se ukvarjaš z lastnim trpljenjem. Vojakova iskrena zaskrbljenost za Ruandčane, ujete v genocidno vojno leta 1994 je paradoksalna, saj reagira v neskladju z lastnimi okoliščinami (dobesednega) življenja na prvi bojni liniji genocidne vojne v BiH.

Prizor je postal pomenljiv v luči dogodkov oktobra 2019, ko je v ospredje stopil migrantski tabor Vučjak v bližini Bihaća. Zaradi obratovanja preko meja največje zmogljivosti in pod grozljivimi pogoji je taboru grozilo zaprtje. BiH se je ponovno znašla v središču humanitarne krize, le da tokrat ne v vlogi države, podvržene genocidni vojni, temveč v vlogi države, ki ni sposobna sprejeti večjega števila migrantov, ki se premikajo preko njenega ozemlja na poti v EU. Podobe centrov za pridržanje, zavračanje vstopa s strani hrvaške obmejne policije ter prisilno preseljevanje ljudi, vse to je obudilo grozljivo prikazen vojne izpred dveh in pol desetletij. Prebivalci BiH so bili ponovno postavljeni pred izziv sočustvovanja s stiskami 'drugih' med ukvarjanjem z lastnimi težkimi okoliščinami, vključno z izpostavljenostjo vojni podobnim razmeram. Le da tokrat ni šlo za vojno etničnega čiščenja ozemlja, temveč za vzdrževanje militariziranih meja Evrope.

Dogodki v BiH predstavljajo prepričljiv kontekst, v katerem je treba razmišljati o načinu, kako umetniki na razstavi Napeta sedanjost spreminjajo vojaško znanje o prostorih, telesih in nadzoru meja ter s tem omogočajo razseljenemu civilnemu prebivalstvu kršenje suverenosti militariziranih držav in izogib nepravični in nehumani migrantski politiki. V dobi neskončne 'planetarne državljanske vojne', množičnih migracij in prisilnih pridržanj za nedoločen čas so meje postale vojno sredstvo: militarizirana infrastruktura za potrebe zadrževanja, pridržanja in nadziranja ljudi¹. Napeta sedanjost vključuje dela, ki na podlagi resničnih izkušenj postanejo učni vir, zasnovan za zaščito življenja pred vojnim uničenjem. Kolektivni projekt Un-war ² dokumentira vojaško uničenje tako, da ga demilitarizira: arhivira namreč, kako so civilisti, ki so jih v času obleganja Sarajeva v mestu zadrževale sile bosanskih Srbov (1992-1996), kolektivno preoblikovali urbane prostore, uničene od vojne, v funkcionalne prostore preživetja. Un-war deluje kot 'didaktično orodje za antimilitaristični urbanizem' in predstavlja sredstvo za rekonceptualizacijo pasivnosti civilistov, ujetih v konfliktu³. Didaktični zid Mladena Miljanovića je 'subverzivna izobraževalna postavitev', ki na novo osmišlja drakonske migracijske zakone EU ter predstavlja priročnik za razseljene ljudi z informacijami, kako se gibati, se izogniti odkritju ali poiskati zavetje med potovanjem v EU prek BiH⁴. Za tisoče ljudi, ki so obtičali v taborih v BiH, postane priročnik izobraževalno orodje skupnega vojaškega znanja.

Napeta sedanjost vključuje tudi dela, ki posegajo v militarizirane meje z ustvarjanjem kratkega stika v infrastrukturi, namenjeni nadzorovanju življenja. Video delo Zorana Todorovića Integracija dokumentira umetnika, ki zbira urin iz begunskega centra v Beogradu in ga destilira za pripravo piva po belgijskem receptu za izvoz v države 'prvega sveta'. V videu so prikazani posnetki Todorovića, ki skupaj z občinstvom poskuša takšno pivo v okviru predavanja/performansa v Londonu. Delo je neusmiljena kritika načina upravljanja z evropskimi mejami, pri čemer sopostavlja mobilnost 'predelanega' migrantskega telesa (telesni izločki, dobesedno predelani v butično pivo) in omejeno mobilnost živega telesa. Z varjenjem slabe vesti Evrope je Todorović predelal in preimenoval telesne izločke beguncev ter tako ustvaril butično pivo, ki lahko prečka meje, zato da ga na drugi strani zaužijejo umetnosti naklonjeni zahodni liberalci.

S tem, ko opozarja na način uporabe civilne infrastrukture v vojaške namene, nas Napeta sedanjost opominja na način spreminjanja samega razumevanja pojma 'civilno'. Zadnja desetletja je zaznamovala razširjena uporaba vojaške tehnologije in ideologije za nadzor in upravljanje čezmejnega gibanja. Ta vključuje premik v javnem diskurzu, ki begunce in migrante s prisilnim razlikovanjem med 'legalnimi' in 'ilegalnimi' kriminalizira pod krinko ogrožanja državne varnosti. Bolj ali manj odkriti rasizem in islamofobija, na katerih temeljijo te razlike, se skriva za ideologijo mikro-nadzora – naše kolektivne potrebe po tem, da se 'zavedamo' in 'poučimo' o morebitnih grožnjah.

Militarizirana meja

Številna dela na razstavi Napeta sedanjost na novo osmišljajo vojaško infrastrukturo, da omogočijo gibanje: v delu Un-war kolateralna škoda uničene mestne infrastrukture in arhitekture postane sredstvo za preživetje civilistov, ujetih v vojni; v Didaktičnem zidu pa vojaški priročniki postanejo sredstvo za varno prečkanje mej in izogibanje policijskemu nadzoru. Pri ustvarjanju virov informacij za razseljene ljudi ti umetniki v resnici učinkovito ustvarjajo neformalno izobraževalno infrastrukturo⁵.

Militarizacija meje se nanaša na transformacijo meja: iz območij kazenskega pregona in policijskih dejavnosti, namenjenih prestrezanju ljudi, ki kršijo zakon o priseljevanju, v območja militariziranih varnostnih dejavnosti, osredotočenih na preprečevanje nasilnih groženj ob vstopu na ozemlje države⁶. Po eni strani to vključuje napotitev vojaških čet (namesto civilnih obmejnih patrulj) vzdolž meja ter uporabo vojaške ideologije in terminologije pri upravljanju in zaščiti mejne suverenosti. Po drugi strani pa to vključuje tudi povečano uporabo vojaške tehnologije pri policijskem nadzoru meja, vključno z zračnimi plovili brez posadke (brezpilotna letala ali droni), nadzornimi sistemi in vojaško opremo. Preiskava The Left-To-Die Boat kolektiva Forensic Architecture spreminja znanje, pridobljeno med NATO nadzorom libijske obale, v dokaz odgovornosti za zločin odrekanja pomoči maja 2011. Delo prikazuje, kako so meje postale ključni deli militarizacije infrastrukture, kjer poznavanje meja vodi v namerno neukrepanje z usodnimi posledicami.

551.35 – Geometrija časa Lane Čmajčanin se ukvarja s časovnostjo militarizirane meje. Delo je osvetljena plošča (lightbox) velikega formata s 35 zemljevidi, ki so opredeljevali meje BiH v zadnjih 551 letih: od vključitve Kraljevine Bosne v Otomansko cesarstvo (1463), preko njene priključitve k Avstro-Ogrski monarhiji ter nato vključitve v Kraljevino Jugoslavijo, do njene dokončne dekonstrukcije, ki je bila posledica Daytonskega sporazuma (1996). Lana Čmajčanin ustvari portret BiH kot vojne-države-v-času, pri čemer končni rezultat beleži odsotnost države: izginjanje BiH zaradi konfliktov in ponovno določanje meja v skladu z večjimi geopolitičnimi interesi. Lana Čmajčanin k vojni pristopa kot k infrastrukturi za razumevanje in pripovedovanje zgodovinske izkušnje BiH, v povezavi z dejstvom, da BiH že dve desetletji deluje kot ready-made post-konfliktna družba, ki jo pestijo divji nacionalizem, politični nepotizem in korupcija, družbeni propad in množično izseljevanje iz države. Čmajčaninino delo se nanaša na način, na katerega se ta infrastruktura reproducira prek izobraževalnih struktur: kako se zemljevidi uporabljajo kot sredstvo učenja in poučevanja, oz. indoktrinacije delitve skozi učenje.

Učenje skozi umetnost

Številna dela na razstavi Napeta sedanjost delujejo izobraževalno⁷; umetnost kot oblika deljenja in poučevanja veščin preživetja. To je še posebej vidno v kolektivnem projektu Un-War, pa tudi v delih Miljanovića in Čmajčaninove. Oba ponujata izobraževalni vidik: preko posredovanja informacij ali obravnavanja izobraževanja kot sistema normalizacije meja. Pomembno pa je, da učenje tukaj nastopa v obliki kritičnega performansa, ki dislocira avtoritativni položaj umetnika kot učitelja, kakor tudi znanja, ki se pri tem prenaša.

Tradicionalni model poučevanja zrcali kolonialno in avtoritarno miselnost: učenec ostaja v položaju koloniziranega, ki sprejema znanje. Učitelj je del zgodovine in si prizadeva za njen napredek, medtem ko učenec ostaja izključen iz te časovnosti ali pa je v zvezi z njo v večnem zaostanku⁸. Toda čeprav umetniška dela v svojih izhodiščih vsebujejo namen izmenjave informacij, jim umetniki na razstavi oklestijo avro učiteljske avtoritete. Ta dela obstajajo, ker so se umetniki učili iz preteklih izkušenj ljudi in to znanje prenašali naprej. S pomočjo takšne odprtosti in samokritičnosti v odnosu do poučevanja skozi umetnost se njihova didaktična premisa spremeni v zunanji objekt za občinstvo, – v obliki velikega zemljevida ali monumentalnih marmornih plošč – to pa omogoča kritični dialog o odnosu med umetnostjo in produkcijo znanja.

Drug pomemben dejavnik je metoda prenašanja znanja. V primeru Miljanovićevega Didaktičnega zidu didaktičnost temelji na dejanju subverzivnega nerazumevanja upravnega postopka in vojaške ideologije⁹. Miljanović delo ustvari tako, da izhaja iz dobesednega posvetila iz knjige, ki mu jo je ob koncu služenja vojaškega roka podaril nadrejeni. Posvetilo, na razstavi reproducirano v obliki stenskega napisa, je Miljanoviću namenil njegov poveljnik in mu v njem naročil, naj 'uspešno uporabi' svoje vojaško znanje v času miru in v primeru 'morebitne vojne'. Raje kot da bi posvetilo obravnaval kot prazno ceremonialno gesto, ki tipično spremlja institucionalne obrede iniciacij (na primer diplomo ali zaključek služenja vojaškega roka), Miljanovič ukaz vzame zares in mu sledi do izpolnitve. To je dejanje nad-identifikacije, pri katerem oseba uradni jezik dojema bolj resno, kot se dojema sam, kar povzroča kratek stik v ideološkem aparatu.

Napeta sedanjost zajame geopolitične paradokse sedanjosti s plastenjem infrastruktur Evrope glede na različne nacionalne in mednarodne organe, ki jo opredeljujejo: nacionalne države, Svet Evrope, NATO, schengensko območje. Dela na razstavi Napeta sedanjost načrtno odsevajo militaristični jezik, ki prežema javni diskurz o čezmejnih izmenjavah, da bi s tem ponovno opozorila na usvajanje, nadzor in produkcijo znanja o prostoru kot načinu nadzorovanja in upravljanja gibanja. Hkrati pa je le-to sopostavljeno nasproti različnim nehierarhičnim in nelinearnim oblikam skupnega znanja in izkušenj. Ta gesta nasprotuje vse manjši dostopnosti informacij, zlasti ranljivim in razseljenim ljudem. Napeta sedanjost migrantov in beguncev ne obravnava kot pasivne in nemočne subjekte, temveč jih opolnomoči tako, da črpa iz njihovih izkušenj in jih ojača. Prav ta poudarek na pristni izkušnji sopostavlja lokalnost nasproti globaliziranemu strateškemu militariziranemu znanju o prevladi nad tem ozemljem. Živimo v dobi podatkovnega rudarjenja in mikro-nadzora, toda razstavljena dela se na nek način nanašajo na oblike znanja, ki so izven dometa digitalnega sledenja in satelitskega nadzora. Na ta način Napeta sedanjost vzporeja dejanske, doživete izkušnje ter vidne in nevidne strukture in hierarhije, ki nadzorujejo vstop v EU. Umetniška dela prikažejo, da je nasprotje med mirovanjem in gibanjem zgodovinski in geopolitični konstrukt, vendar takšen, da imajo njegove smeri in ritmi gibanja resnične posledice za življenja ljudi. Kljub temu, da so podvrženi močnejšim silam (pogosto onkraj njihovega nadzora), nas razstava pouči, da ljudje te sile uporabljajo zato, da svoja življenja poženejo v nepričakovanih smereh.

dr. Uroš Čvoro

¹ Za planetarno civilno vojno, glej: Hito Steyerl: Duty Free Art: Art in the Age of Planetary Civil War, Verso, London, 2017. Za meje kot administrativna orodja zavlačevanja, glej: Sandro Mezzadra in Brett Neilson, Border as Method, or, the Multiplication of Labour, Duke, Durham, 2013.
² Un-War je kolektivno delo arhitektov in raziskovalcev Armine Pilav, Ane Dane Beroš, Rafaela Dražića, Miodraga Gladovića, Matije Kralja in Maura Sirotnjaka.
³Sonja Leboš ‘Un-learn, de-grow, un-war: Armina Pilav: Un-war Space, Galerija Greta, Zagreb’ Život Umjetnosti 104, 2019, str. 182-190, 189
⁴ Irfan Hošić ‘Didaktični zid’, Galerija mesta Bihać, 2019
⁵ Infrastrukturo je treba razumeti ne le z vidika logističnih sistemov in struktur, temveč tudi kot vidne in nevidne procese, ki upravljajo s tokom svetovne proizvodnje (in uničenja) ter pogojujejo našo vsakodnevno resničnost. Glej: Luc Boltanski in Eve Chiapello: The New Spirit of Capitalism, prevod: Gregory Elliott, Verso, London, 2007
⁶ Reece Jones in Corey Johnson ‘Border militarization and the re-articulation of sovereignty’ Transactions of the Institute of British Geographers, Vol. 41, No 2, 2016, str. 187-200
⁷ Sven Spieker: Unoriginal Pedagogies: ‘Didactic’ Art as Edification (Robert Morris, Walter Benjamin, Ilya Kabakov). V: R. Niccolosi in T. Zimmermann (ur.), Ethos und Pathos. Mediale Wirkungsästhetik im 20. Jahrhundert in Ost und West Munich: Böhlau Verlag, 2017, str. 413-423
⁸ Ibid.
⁹ Slavoj Žižek izvorno uporablja izraz over-identification (nad-identifikacija) za opis političnih provokacij slovenske zasedbe industrijske glasbe Laibach (v povezavi z NSK), ki je v jugoslovanskem socializmu prevzela slogovni in estetski izraz fašizma. Glej: Slavoj Žižek, ‘Why are Laibach and NSK not Fascists?’, reproducirano v: Primary Documents: A Sourcebook for Eastern and Central European Art Since the 1950s, ur. Laura Hoptman in Tomas Pospiszyl (The Museum of Modern Art, 2002), 285–8, 287.