BridA/Tom Kerševan,
Sendi Mango,
Jurij Pavlica (SI)

Lažno ogledalo, 2019
intermedijska instalacija

Man Ray je leta 1936 o znameniti Magrittovi sliki Le Faux Miroir (Lažno ogledalo) dejal, da slika vidi prav toliko, kot je sama gledana. Takrat je družba to lahko dojemala le kot produkt umetniške interpretacije v kontekstu nadrealističnega manifesta, ki je nadrealizem po Bretonovih besedah opredelil kot prikazovanje nadnaravnega, nedoumljivega in izražanje višje stvarnosti v obliki asociacij pod vplivom nezavednih duševnih mehanizmov. Skoraj stoletje potem je tehnologija in hitrost prenosa informacije tisti mehanizem, ki je dojemanje podobe pripeljala do nepojmljivosti. Lahko bi celo trdili, da je bila presežena točka varne vrnitve, doseženo je bilo obzorje, kjer ločnice med vidnim in gledalcem ni več mogoče jasno določiti. Podoba je poleg očesa dobila tudi priložnost, da nam odgovarja ter z nami v živo interagira. Naša podoba ni več izraz osebnega stika, je nadgrajen, nadrealistični profil sestavljen iz množice pulzirajočih podob naših vsakodnevnih dejanj. Podoba nas samih je migrirala v stanje odseva, katerega neposredno opazujemo kot podobo za stekleno površino po kateri drsimo s prsti ali miško. Počasi postaja ta podoba pomembnejša kakor smo mi sami, s tem pa se neizbežno poraja tudi vprašanje njene ranljivosti in posledic.
Projekt Lažno ogledalo je dekonstrukcija uveljavljenih modelov naše podobe. Modelov, ki nam skušajo prikazati, kdo v resnici smo oziroma kaj potrebujemo. Projekt razkriva medprostore, ki so bili v neizmernem razvoju tehnoloških aplikacij namerno izpuščeni, bodisi zaradi tržnih interesov tehnoloških ponudnikov ali pa zaradi neusahljive potrebe po lepši in trajnejši sliki nas samih. Razvoj in ponudba vmesnikov za vizualno komunikacijo nam ne omogočata aktivnega sodelovanja in tako drsimo v pasivno opazovanje svojega spreminjajočega se odseva. Projekt preko premišljenih računalniških aplikacij in vmesnikov ter namenskih orodij omogoča alternativno izkušnjo sodobne vizualne samopodobe, ki je vpeta v tkivo spletnih komunikacij in socialnih omrežij. Naša pričakovanja nadgradi z nepričakovanimi shemami abstrakcije in ponujenih sprememb. Že ustaljene vzorce oziroma produkte vizualnih komunikacijskih sistemov nam prikaže tako, da nam znotraj medija odpira alternativne možnosti uporabe teh tehnologij. V konkretnem primeru uporabnika sooči z drugačnimi možnostmi in smermi razvoja aplikacij oziroma medija, kot so selfie aplikacije, interaktivne navigacije google street in socialnih omrežij, onkraj tržno smiselnega ali racionalnega, s ciljem iskanja umetniških potencialov.

Skupina BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica, ki jo sestavljajo diplomanti beneške Akademije lepih umetnosti, se je formirala med študijem leta 1996. Skupina, ki ustvarja lastno produkcijo na širokem polju sodobnih umetniških praks, razstavlja doma in v tujini, poleg tega pa sodeluje tudi v številnih mednarodnih rezidenčnih programih v tujini, na delavnicah in seminarjih. Dela skupine BridA so bila odkupljena za več mednarodnih zbirk sodobne umetnosti. Leta 2015 je za 20 letno uspešno delovanje na področju umetnosti prejela najvišje priznanje Mestne občine Nova Gorica, nagrado Franceta Bevka, leta 2018 pa mednarodno nagrado tesla. Med drugim so prejemniki štipendij Iaspis, ki jo podeljuje Ministrstvo za kulturo Švedske, in Culture Bridges, ki jo pod okriljem EU podeljuje British Council.

http://www.brida-kud.si/