Barbora Kleinhamplová
(CZ)

Sickness Report, 2018
instalacija, kratki film (Full HD, 17' 05'')

Barbora Kleinhamplová v svojem filmu in instalaciji obravnava bolezen neoliberalizma skozi metaforično potovanje, tako daleč navzven, kot tudi v notranjost mehanizmov gradnje luksuznih jaht in izdelave zdravil. Antropološko poročilo o sanjskih, toda v nočno moro spremenjenih poskusih srednjega razreda, da zajame ugotovitve vrtoglave raziskave, pri čemer povabi gledalce, da svojo potencialno slabost pojmujejo kot del nečesa večjega: nismo bolni samo mi ali oni. Vsa ladja se trese v slabosti in nelagodju. Mirnost je komaj mogoče razločiti od vrtoglavice, pospeševanje pa samo še poslabšuje morsko bolezen celotne posadke in tudi same palube, na kateri plujejo izmučena telesa in misli. Za tiste v bolečinah se to, da bi samo čakali, dokler ladja ne razpade in nato začeli graditi novo, boljšo, ne sliši kot rešitev. Lahko, da bo to trajalo preveč časa. Lahko, da se to sploh ne bo zgodilo. Čas lahko prinese nepopravljivo škodo. Lahko, da ocean ne bo prav gostoljubno okolje.  A vendar, oni so tisti, ki so na krovu, drugi pa se utapljajo. Vedno več receptov za različna zdravila očitno ne more prinesti strukturnih sprememb. Simptomi se ponavljajo, kopirajo in širijo na večino ladij, ki plujejo po nemirnih morjih. Zaspanost, omotica, nelagodje, nemir, ponavljajoče se zehanje, slabo počutje, slabost, bledica, znojenje, glavoboli, utrujenost, bolečine v prsih ali tesnoba, palpitacije, nespečnost, apatija. Blažiti simptome je očitno lažje, kot pa iskati vzroke zanje. Vsi sodelujejo. Celo zdravniki so bolni. Delavci v tovarnah zdravil so bolni. Razlike so večinoma ekonomske. Le redki si lahko privoščijo mehanizme, ki bi zaščitili njihovo plovilo pred vsesplošno bedo. Nekateri si lahko privoščijo, da niso zdravi. Nekateri si lahko privoščijo zdravnike in tablete. In vendar se njihovo stanje v resnici ne izboljša. Večina si prizadeva in plačuje za to, da ladja ne bi razpadla. Zvečer se usedejo in gledajo, kako pospešuje, počiva, stagnira. Naučili so jih verjeti, da je bolezen njihov osebni problem, zato jo je treba zdraviti individualno. Ne vedo, koga ali kaj drugega naj krivijo za to.

Produkcija projekta: Jindřich Chalupecký Society. Projekt je za Jindřich Chalupecký Society in Savvy Contemporary kurirala Karina Kottová.

Barbora Kleinhamplová (r. 1984, Češka) je umetnica, ki živi in ustvarja v Pragi. Njeno delo temelji na odnosu med človeškim obstojem in sodobnimi političnimi in gospodarskimi institucijami. Kleinhamplová komentira različne družbene sloje z uporabo asociacij in metafor. Že nekaj časa je njen osrednji cilj postavljati vprašanja, kot so: kaj je družba, kako deluje, kateri so njeni sestavni elementi, za katerimi boleznimi trpi, kako čustvuje, kakšna je njena prihodnost in kakšen je položaj posameznika v njeni sredini? V svojem delu si izposoja koncepte in metode iz različnih ved, kot sta na primer antropologija ali biologija, a ne v strogem znanstvenem smislu, temveč kot običajen element umetniških praks. V zadnjem času se poslužuje strategije, ki bi jo lahko imenovali zgrajena ali uprizorjena situacija. Scenariji pogosto izhajajo iz obstoječih oblik skupinskih interakcij. Performativna dimenzija nekaterih njenih projektov skuša poudariti simbolično vlogo politike telesa v sistemih gospodarstva in oblasti. Dela Barbore Kleinhamplove so bila razstavljena širom Češke ter na številnih mednarodnih prizoriščih, vključno z: Gwangju Biennale, New Museum, Jakarta Biennale ter SAVVY Contemporary. Barbora je soustanoviteljica Inštituta tesnobe (Institute of Anxiety).

https://artviewer.org/barbora-kleinhamplova-at-savvy-contemporary/