NAPETA SEDANJOST
Sodobnost je splet kaotičnih stanj in nerazrešenih svetovnih političnih vprašanj od etike preživetja, nenadzorovanosti, estetike življenja, invazivnih odnosov, vključevanja in izključevanja, upočasnjevanja globalnih sprememb, transformacije obstoječih sistemov do razpada skupne kulturne in filozofske identitete.
Stalnica evropske zgodovine je nezmožnost celostnega uvida in silovitih sprememb v času in prostoru, kot med obema vojnama tako tudi v tretjem tisočletju. Kot bi si starka ne upala ogledovati svoje spremenljive črte na obraznem zemljevidu, ko se obraz in telo počasi, toda vztrajno deformirata, razkrajata in razblinjata. Umetnost, filozofija in kultura so bile v službi politike, države in mestoma obratno, tako vsaj večinski, uveljavljen, v zgodovino zapisan delež.
Zadnja, četrta od mednarodnih skupinskih razstav, ki jih v prostoru za umetnost KIBLA Portal pripravljamo v okviru projekta Tvegaj spremembo, se sooča s sedanjostjo. Naslov Napeta sedanjost izpostavlja odločilno pomembnost 'tukaj in zdaj' v času, ko je popularno prodajati prihodnost, ki ne pomeni nič drugega kot eskapizem v večno nedosegljiv jutri, ali obujati preteklost kot svojevrstno nostalgijo po minulem, spominu na boljše ali slabše čase. Seveda je to 'izven-časno' bivanje lastnost človeka, ki se nenehno ozira in gleda naprej, a je tudi instrumentarij, po katerem vsak dan posega politika, da z neoprijemljivostjo trenutka in aktualnega prostora upravičuje svoje ravnanje in manipulira z množicami.
Razstava Napeta sedanjost se osredotoča ravno na slednje; z razkrivanjem strukturnih sistemov družbenega razvrščanja nevidnih, virtualnih in relacijskih procesov ter analizo materialnega prostora in infrastrukture, aktualizira prostor in čas. Dejstvo je, da zadnja desetletja živimo skozi kontinuiran niz političnih, ekonomskih, okoljskih in družbenih kriz, pri čemer je stanje permanentne krize postalo nova stvarnost, navidezno reševanje oziroma vzdrževanje le-te pa glavni modus operandi globalne politike. Javni diskurz je posledično (ponovno) prežel intenziven vzpon vsesplošnega populizma, ki se skozi ohranjajoče se stanje krize legitimizira, hkrati pa s stereotipizacijo, preprostimi in plehkimi političnimi ter zgodovinskimi interpretacijami, prikriva dejansko delovanje (infra)strukturnih sistemov, ki, onstran političnih ideologij, oblikujejo sodobno družbeno in ekonomsko realnost.
Konceptualna podstat razstave sta namreč dva ključna pojma: infrastruktura in mapiranje. V tem kontekstu infrastrukturo razumemo ne le kot fizično strukturo in zgrajen, materialni prostor, utilitarne objekte in podobno, ampak predvsem kot organizacijske vzvode in procese, ki pogojujejo vsakodnevno realnost. Telekomunikacijski, varnostni, zdravstveni, izobraževalni, kulturni in drugi institucionalni sistemi vzdržujejo in pospešujejo kroženje globalnega kapitala. Infrastruktura torej usmerja tokove globalne proizvodnje, eksploatacije naravnih virov, dela, (produkcije) znanja in izmenjave informacij, obenem pa skozi taiste procese identificira, determinira, kategorizira in disciplinira posameznika in množice. Infrastrukturo torej definiramo onkraj nevtralnega in učinkovitega delovanja logističnih sistemov – kot skupek (geopolitičnih) razmerij moči, antagonizmov, načina upravljanja družbenega, ter kot množico ponotranjenih individualnih in kolektivnih rutin ter praks. Kljub vsemu pa ne moremo zaobiti osnovne definicije infrastrukture, ki je pravzaprav sinonim za tehnološki napredek, simbol hlepenja in dobička ter družbenih neenakosti.
Naboru avtorjev in del, ki jih zaobjema pričujoča razstava, ni skupen le vsebinski okvir, znotraj katerega pozicionirajo najrazličnejše konceptualne diskurze, ampak tudi izrazito interdisciplinarni metodološki pristop in formalna predstavitev. Znotraj polja sodobne umetnosti so se namreč skozi serijo t.i. obratov (npr. etnografski, pedagoški) oziroma procesov obračanja, izoblikovali novi metodološki in interpretativni modeli, ki so postopoma pričeli redefinirati ustaljene načine proizvodnje znanja, kot načini razumevanja in odzivanja na spreminjajoče se politične, ekonomske in družbene okoliščine. Recipročna uporaba umetniških strategij v znanosti in znanstvenih v polju umetnosti, danes zagotovo ni več nova, o čemer seveda pričajo razstavljena dela in raziskovalni projekti. Mapiranje – vzpostavljanje relacij med posameznimi akterji in elementi, je strategija, ki jo zasledimo pri vseh avtorjih in je torej eden izmed kriterijev nabora razstavljenih del. Od kartografskega mapiranja teritorialnih meja in mejnih režimov, preko vizualnih in arhivskih analiz arhitekturne metamorfoze konfliktnih območij, militarizacije države, farmacevtske industrije, raziskovalnih inštitutov za robotiko, podatkovnih baz, sistemov spletnega nadzora ter razkroja socialne države do likovnih analiz materialnega in abstraktnega.
Umetnost je tukaj in zdaj, deluje v sedanjem prostor-času in neposredno naslavlja javnost. Lahko tudi nastavlja ogledalo ali sama postane ogledalo ali se pomakne izza njega, v tisto 'temno vesolje', v katerem najde prostor razmisleka, miru in ustvarjanja. Četudi (lahko) črpa iz preteklosti, citira mite, izpostavlja zgodovinske resnice in pogleduje v prihodnost, predvideva, napoveduje, oboje uporablja kot orodji za razčiščevanje sedanjosti. Kako je biti in bivati, kako je obstati v vse bolj turbuletnem, zdi se globaliziranem, dejansko pa v lokaliziranem svetu, kjer tisti, ki vladajo, mislijo samo, kako podaljšati svoje stanje – sedeti na oblasti še naprej.
Umetnost se sooča s pogledi navzkrižnih monokulturnih interesov, jih nevtralizira v svoji dobesednosti, se sooča z grobo segmentacijo širše družbene stvarnosti in posameznika ter vzpostavlja nepričakovane, nevidene, neizrečene in še neformulirane odnose v kompleksnih niansah sivin. Umetnost gradi štiridimenzionalno ogledalo in širši, globlji uvid realnosti. Vendar se poraja vprašanje, v kolikšni meri je tudi sodobna umetnost prikriti instrument različnih politik.
Sodobna umetnost se giblje po različnih principih, od kritike, aktivizma, eksperimentiranja, preko efemernega raziskovanja, niansiranja in plastenja etabliranih pojmov in pomenov, do subtilnega zaznavanja antropocentričnih točk družbene nevralgije, od naplastenega in koncentriranega urbanega prostora do razširjenih pojmov narave danes, avtohtone in prirejene, genetsko prestrukturirane.
Na vsebinskih premisah umetnosti, tehnologije, znanosti, geopolitike, demografije in družboslovja se v interdisciplinarnih prepletih vzpostavljajo umetniške oblike, konstrukcije, koncepti, vizualizacije in psihofizične strukture antropocentrizma v notranjih in zunanjih prostorih, med obstojem in izginjanjem.
Zato je zadnje čase (spet) aktualno povezovanje umetnosti z znanostjo. Čeprav bi za oba sistema lahko rekli, da si nasprotujeta – umetnost kot delo, ki ponuja neskončno rešitev, in znanost z enim pravilnim rezultatom – se ravno v njuni povezavi sklene vesolje človekovega smisla. Umetnost v svoje izrazoslovje vplete znanstvene raziskave in odpre nove dimenzije preživetja, nagovarja druga področja in sodeluje z naravo, izpostavlja socialne teme, preizprašuje smiselnost družbenih hierarhij, se ubada s problemi neenakosti, na slabše spreminjajočimi se razlikami med bogatimi in revnimi, med udobjem določenega števila prebivalstva in revščino premnogih, med še vedno aktualnimi odnosi gospodarjev in sužnjev, med prvim, drugim, tretjim … in še katerim po vrsti svetom. Pridelovanje hrane je le še eden od monopolov največjih v neusmiljeni tekmi z drugimi gospodarskimi panogami, čeprav bi morala biti neodtujljiva pravica vseh, kot tudi zdravje, pri katerem pa je odločilno nastaviti sistem, v katerem medicina in farmacija nista socialna inkvizicija, ampak javno in skupno dobro. Kot zrak in voda. Ne samo za ljudi, ampak vso živo in 'mrtvo' naravo.
Umetnost in znanost sta zmerom usodno povezani. Bili in bosta. Znanost že tisočletja, vsaj od odkritja atoma ve, da ločnic med mrtvo in živo naravo ni. Obstoj atomov so prvi predlagali v 6. stoletju pr. n. št. grški filozofi (Demokrit, Levkip in Epikur), vendar je predlog utonil v pozabo, dokler ga ni v 18. stoletju oživil Ruđer Josip Bošković, zares pa je zaživel, ko je John Dalton predlagal njegovo uporabo v kemiji. Enostavno: vse snovi v naravi sestavljajo atomi.
Umetnost nas uči sobivanja z naravo in bivanja samih s sabo. Pravi nam, da je vse živo, da je potrebno biti ustvarjalen, čuječ in razumevajoč. Tudi ko česa ne razumemo, saj ni bistvo v rezultatu, ampak v procesu, v poti. Ko se ta konča, se prične potovanje – šele takrat lahko pogledamo izza ogledala. S spoznanjem, da je vse neločljivo in povezano. Da ne moremo jemati iz celote, ne da bi to celoto okrnili. Da moramo gledati celostno. Da za fiziko kot pojmom znanosti sledi metafizika, nekaj kar je nad fiziko in se ne da razložiti s fizikalnimi definicijami. Čeprav znanost poskuša tudi to, ko se spušča vse nižje na subatomske nivoje kvantne mehanike oziroma kvantne fizike in išče zlati gral – delec večne resnice. Ni treba biti presenečen, če bo ta delec prav umetnost.